Pojdi na vsebino

Sikoraks (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sikoraks
Odkritje
Odkritelj[Philip D. Nicholson]],
Brett J. Gladman,
Joseph A. Burns,
John J. Kavelaars
Datum odkritja6. september], 1997
Oznake
Uran XVII,
S/1997 U 2
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite
12,179.000 km
Izsrednost0,5224[1]
1288,28 dni
Naklon tira159° na ekliptiko [2]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer
~150 km (ocena) [2]
~70.000 km² (ocena)
Prostornina~1,800.000 km³ (ocena)
Masa~2,3×1019 kg (ocena)
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ (ocena)
0,040 m/s2 (ocena)
0,064 km/s (ocena)
?
neznan
Albedo0,04 (predvideno) [2]
Temperatura~64 K (ocena)

Sikoraks je največji Uranov retrogradni nepravilni satelit.

Odkritje in imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Luno Sikoraks so odkrili Philip D. Nicholson, Brett J. Gladman, Joseph A. Burns, John J. Kavelaars 6. septembra 1997 z uporabo teleskopa Hale (5 m) na Observatoriju Palomar (Kalifornija). V istem času je bila tam odkrita tudi retrogradna luna Kaliban. Takrat je dobila začasno oznako S/1997 U 2 [3] Uradno ime je dobila po Sikoraksi (materi Kalibana) iz Shakespearjeve igre Vihar. Luna je znana je tudi kot Uran XVII.

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Luna Sikoraks kroži po zelo oddaljeni tirnici, ki je od planeta 20-krat bolj oddaljena kot najbolj oddaljeni pravilni satelit Oberon. Tirnica lune Sikoraks je vzvratna z zmerno izsrednostjo in naklonom. Parametri tirnice kažejo na to, da je bila nekdaj z lunama Setebos in Prospero del skupine, ki ima skupen izvor. [4]
Premer lune Sikoraks je ocenjen na 150 km, če upoštevamo albedo 0,04. To je največja nepravilna luna Urana. Primerjamo jo lahko s Himalijo (luna Jupitra). Barvo ima svetlordečo (barvni indeks je B – V = 0,87 V – R = 0,44[5] oziroma po drugih meritvah B – V = 1,01 V – R = 0,48[6] ). Je bolj rdeča kot Himalija, vendar manj kot telesa iz Kuiperjevega pasu.

Opombe in reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Jacobson, R.A. (2003) URA066 (28. junij 2007). »Planetary Satellite Mean Orbital Parameters«. JPL/NASA. Pridobljeno 22. januarja 2008.
  2. 2,0 2,1 2,2 Scott S. Sheppard, David C. Jewitt, and Jan Kleyna An Ultradeep Survey for Irregular Satellites of Uranus: Limits to Completeness, The Astronomical Journal, 129 (2005), pages 518–525 . Preprint
  3. GLADMAN, NICHOLSON, BURNS, KAVELAARS, MARSDEN, WILLIAMS & OFFUTT Discovery of two distant irregular moons of Uranus, Nature, 392 (1998), pp. 897 - 899
  4. Grav, Tommy; Holman, Matthew J.; Gladman, Brett J.; Aksnes, Kaare Photometric survey of the irregular satellites,Icarus, 166,(2003), pp. 33-45. Preprint
  5. Rettig, Terrence W. (2001). »Implied Evolutionary Differences of the Jovian Irregular Satellites from a BVR Color Survey«. Icarus. 154: 313–320.
  6. Maris, Michele (Maj 2001). »Multicolor Photometry of the Uranus Irregular Satellites Sycorax and Caliban«. The Astronomical Journal. 121: 2800–2803. Pridobljeno 20. avgusta 2007.[mrtva povezava]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]